Media/reviews

Metod Češek, column: OI na poživilih, Večer

OI na poživilih

Še nekaj dni, in vse oči svetovne (športne) javnosti bodo uprte v Rio. Infrastrukturne in druge težave, s katerimi so se še pred uradnim odprtjem spopadali organizatorji, po koncu iger ne bodo izginile. Kaj z vsemi športnimi objekti, ki bodo zahtevali visoke stroške vzdrževanja, se bodo organizatorji ukvarjali po uradnem zaprtju. Šele takrat jih bo bolela glava. Od vseh težav pa si organizatorji najmanj želijo predvsem varnostnih nevšečnosti, saj so še prejšnji mesec bolnišnice po vsej Braziliji sporočale, da oddelki za nujne primere niso operativni. Lahko si predstavljamo kaos in nemoč ob potencialnem terorističnem napadu. Ali kolapsu katerega od na hitro zgrajenih objektov.

Read more on Večer website

Metod Češek, column: So še nogometaši, ki jim je mar?, Večer

So še nogometaši, ki jim je mar?

Read on Večer website

Zdi se, kot da je zaključek evropskega prvenstva v Franciji pustil nogometnim navdušencem nekaj grenkega (pri)okusa. Če znana maksima govori o tem, da se nogomet igra zaradi golov, je to prvenstvo postreglo z novim (starim) aksiomom, da je pomembnejši rezultat. Turnirski način tekmovanja zahteva pristop, ki prinaša rezultat in s tem prehod v naslednjo fazo tekmovanja. Evropski prvaki Portugalci so res le enkrat v 90 minutah odločili tekmo v svojo korist. A na koncu vseeno osvojili naslov.

Mogoče največja ironija tega evropskega prvenstva je dejstvo, da je Cristiano Ronaldo tako željeno reprezentančno lovoriko osvojil – s klopi. Eden najučinkovitejših strelcev v zgodovini je na tem prvenstvu proslavljal predvsem (redke) zadetke – reprezentančnih kolegov. Redko se tudi zgodi, da najboljši posameznik reprezentance postane selektor. Fernandu Santosu je letos to uspelo. Mogoče še večja ironija za ljubitelje nogometa po svetu pa bi bila, če bi Ronaldov največji tekmec Messi uspeh Portugalske spremljal iz zaporniške celice. Ni manjkalo veliko.

Pogosto tudi slišimo, da se nogomet igra zaradi navijačev. Prav ti so bili na letošnjem prvenstvu v ospredju – eni zaradi svojih odličnih predstav na trubunah, drugi zaradi nasilnih izpadov v mestnih središčih. Ne samo, da je reprezentanca Islandije pripravila prijetno presenečenje s prebojem v četrfinale, skupaj s svojimi navijači so bili zaslužni, da so k ogledu tekem prvenstva pritegnili tudi tiste, ki nogometa sicer ne spremljajo. In prepričali tiste neopredeljene, da so prav Islandiji privoščili uspeh. Če je kamerunski »penzioner« Roger Milla leta 1990 postal ikona svetovnega prvenstva v Italiji, potem lahko z gotovostjo trdimo, da je to na letošnjem evropskem prvenstvu uspelo Islandcem in njihovim navijačem, katerih prepoznavni (prevzeti) navijaški »huh« smo slišali tudi v finalu.

Nikakor ne morem mimo dejstva, da je bilo kar 8 od 24 sodelujočih reprezentanc na tem evropskem prvenstvu kaznovanih zaradi povzročanja težav navijačev na stadionih. Tretjina, torej! To pove veliko. Tudi o politični realnosti sodobne Evrope. Ruski huligani so imeli politično podporo in s tem legitimizacijo za svoja dejanja. Prav tako hrvaški huligani, saj hrvaška politična oblast ni storila nič, da bi ponavljajoče organizirane izpade v preteklosti sankcionirala. Tako so jim dali možnost, da se »dokažejo« še na največjem evropskem odru, pred najštevilčnejšim občinstvom. In možnost, da brezvestni posamezniki škodujejo izjemni hrvaški reprezentanci.

Kako lahko razumemo dejstvo, da so kar 4 reprezentance, uvrščene v četrtfinale, bile med tistimi z najmanjšim odstotkom v posesti žoge? Je obramba postala najboljši napad? V aktualnem družbeno-političnem smislu bi lahko ugotovili: če se zdi, da evropski sen o integraciji postaja vse bolj nočna mora evropske politike, če z ograjami in protimigrantsko retoriko branimo nacionalna ozemlja, če upoštevamo še Brexit, potem pač ne moremo pričakovati drugega, kot defenzivni nogomet.

Evropsko prvenstvo v Franciji žal ni postreglo z mejniki, ki bi vsaj želeli vplivati na obstoječe družbene paradigme. Največji športni dogodki so bili v preteklosti pogosto obogateni z opozarjanjem na krčenje delavskih in kršenjem človekovih pravic. S strani navijačev ali s strani nogometašev. Letos je Ronaldo opozoril na razmere v Palestini. Kapitalističnega stroja, ki ima v (ob)lasti svetovno politiko – ker mu prinaša milijonske pogodbe – ne želi kritizirati. Pred leti je Barney Ronay v svojem članku za britanski Guardian ugotavljal, da so vrhunski nogometaši, ki jih zanimajo socialni in družbeni problemi, izumrla vrsta. Vpliva nogometa ne smemo podcenjevati. Še manj vpliva nogometašev, ki se ne samo ob zmagoslavjih družijo z ljudmi, ki sprejemajo najusodnejše odločitve. Strelec zmagovitega zadetka v finalu je nekaj ur pred prvo tekmo Portugalske reprezentance na svojem facebook profilu zapisal: »Kar dajte, podcenjujte me.«

Eder se je dobro zavedal, kaj (mu) lahko prinese nogomet.

Metod Češek, radio interview on Rai Friuli Venezia Giulia

Radio interview on Rai Friuli Venezia Giulia

Metod Češek, interview: Huligansko nasilje je odraz razmer v Evropi, Večer

Huligansko nasilje je odraz razmer v Evropi

Matija Stepišnik

Read on Večer website

Metod Češek: “Potrebna je odločna obsodba navijaških ekscesov s strani političnih elit ter nogometnih, tudi klubskih, organizacij, v nasprotnem primeru lahko pričakujemo porast tovrstnega nasilja tudi na domačih ulicah.”

Metod Češek, avtor knjige Nogomet v naročju politike, o začetku EP v Franciji, nasilju, huliganih, prebujenem nacionalizmu

Začetek francoskega EP zaznamuje nasilje na tribunah in ulicah. Spopad Rusov in Angležev, Ukrajincev in Nemcev, domači huligani so na delu ves čas … Verjetno nas radikalizacija tribun, obigriščnih terenov ne preseneča. Ker nas tudi zgodovina uči, da se politične in družbene napetosti hitro prevajajo v športne arene. Ste pričakovali tak začetek?

“Če bi me pred prvenstvom vprašali, ali pričakujem izgrede in nasilje navijačev, bi bil moj odgovor da. Žal je to del nogometne ali bolje navijaške folklore. Nisem pa pričakoval takšne eskalacije nasilja. To je žalostno in nezaslišano, saj so na tribunah tudi družine z majhnimi otroki. Mislim, da tudi organizatorji prvenstva niso pričakovali takšnega stampeda huliganov, zaradi preteklih dogodkov v Franciji so se bolj kot nasilju na tribunah in ulicah posvečali grožnjam terorističnih napadov. Kar se je izkazalo za napako.”

Evropa in Francija sta se bali terorizma, a se morata za zdaj bati predvsem “lokalnih” huliganov. Bi to prvenstvo lahko šlo v anale kot eno bolj tozadevno konfliktnih, izstopajočih, ekscesnih? Ali so huligani nekaj, kar spremlja sleherno veliko tekmovanje v nogometu?

“Po tako nasilnem začetku prvenstva se res zdi, da bo to eno najbolj ekscesnih evropskih prvenstev. A vseeno pričakujem, da se bo nasilje poleglo, tudi s strogimi kaznimi Uefe za reprezentance in morebitno izključitvijo s prvenstva, a Francija je na zahtevni preizkušnji. Najprej se je zdelo, da je grožnja terorističnih napadov edina resna skrb, danes vemo, da nas lahko še kako skrbijo tudi poulično nasilje ter izgredi in divjanje ‘navijačev‘ na stadionih. Zavedati se je treba, da je pod jurisdikcijo Uefe le dogajanje na igriščih in tribunah, ne pa tudi na ulicah. Oblast in organizatorji se zavedajo, da ocena oziroma končni rezultat evropskega prvenstva ne bo zgolj finalna tekma, pač pa tudi obnogometni dogodki. Tudi München 1972 imamo žal v spominu po terorističnem napadu, čeprav je Mark Spitz blestel in kot prvi športnik osvojil sedem zlatih medalj na olimpijskih igrah. Kar pa se drugega dela vprašanja tiče, pa bi rad odgovoril z ne. A bi se najbrž motil. Celo v letošnjem slovenskem državnem prvenstvu smo bili priča primitivizmu med navijači – pa ne samo med navijači.”

Lahko detektirava še kakšno EP, ki je doslej po nasilju izstopalo. Ali gre pri huliganskih spopadih večinoma za “tradicionalne” sovražnosti, nasprotnike, katerih antagonizem izhaja iz kakšnih zgodovinskih dogodkov?

“Tudi na prejšnjem evropskem prvens tvu na Poljskem in v Ukrajini je prišlo do hudih spopadov med huligani, kjer je bilo poškodovanih tudi nekaj policistov. Težko najdem prave vzroke, zakaj so nekatera prvenstva bolj obarvana z nasiljem kot druga. En del prav gotovo izhaja iz nezadostnih varnostnih ukrepov, pomembnejši razlog pa so seveda sami huligani, ki pridejo na prvenstvo s povsem drugačnimi nameni, kot navijaškimi. Lahko pritrdim vaši tezi, da je pri huliganskih spopadih moč zaznati tudi zgodovinska ozadja. Zdi pa se, da je lahko motiv za huligansko nasilje ne nujno samo zgodovinski, politično pogojeni razlog, pač pa tudi dogodek, ki ga skupina huliganov ne pozabi, ki jo usmeri k maščevanju, huliganske vrste pa združi. Če gre verjeti zapisom medijev, se je na letošnjem prvenstvu zgodilo prav to, saj naj bi se francoskim napadalcem v boju s turškimi navijači pridružili tudi srbski huligani, ki se so želeli maščevati Turkom za smrt na vijača Crvene Zvezde, ki so ga ubili huligani Galatasaraya.”

Kdo so sodobni huligani, nasilneži? Kako se je huliganstvo spremenilo v zadnjih letih?

“Huliganstvo se je pojavilo s koncem 19. stoletja v Angliji, natančneje leta 1898, ko so se pojavili večji izgredi in nasilje med navijači in policisti. Sodobni huligani niso, kot jih navadno predstavljajo mediji, le posamezniki brez služb, od alkohola omamljeni in od družbe pozabljeni nasilneži. Med njimi so tudi izobraženi, z ideologijo naphani ljudje, ki osebne frustracije in jezo usmerjajo tako na družbo, v kateri živijo, kot na svoje ‘ideološke nasprotnike‘. Angliji je uspelo v veliki meri izkoreniniti tovrstno nasilje na domačih igriščih. Danes so te tekme družabni dogodki, kjer se zbirajo stari in mladi, družine kot tudi pravi navijači, ki s prepevanjem in vzklikanjem preverjajo akustiko nogometnih stadionov. A če je včasih res veljalo, da so se huliganom pridružili tisti brezimneži, ki so zaradi negotove osebne in družbene vloge ter negotove prihodnosti preprosto želeli nekomu pripadati, se mi danes zdi, da se tem tolpam pridružijo tisti, ki že imajo izoblikovano mnenje in karakter – nasilništvo, prezir do drugih kultur in ras, homofobijo, posledično tudi prezir do drugih sorodnih navijaških struktur. To je nekaj njihovih karakteristik. Zato je nujno potrebna odločna obsodba tovrstnih ekscesov s strani političnih elit ter nogometnih, tudi klubskih, organizacij, v nasprotnem primeru lahko pričakujemo porast nasilja tudi na domačih ulicah. V Sloveniji smo že bili priča nasilju pripadnikov teh skupin, pogosto članov ‘navijaških‘ skupin. In strah, ki ga nasilje povzroča v neki skupnosti, državi, je voda na mlin političnim odpadnikom, da se lahko s svojimi radikalnimi programi znova zavihtijo v parlamente po Evropi.”

Ljudje so bili nekako vajeni angleških huliganov, nekoliko manj ruskih, ki so udarili najmočneje na tem EP. Kako to?

“Verjamem, da večina ljudi še danes ob omembi huliganizma najprej pomisli na angleške huligane. Da pa so ruski huligani tokrat v ospredju, pa ni toliko presenetljivo. V Rusiji so skrajno nacionalistične stranke, gibanja politično legitimizirana, prav tako neonacistične skupine. Že izjava Igorja Lebedeva, člana izvršnega odbora ruske nogometne zveze in člana ruskega parlamenta, so dovolj zgovorne: ‘Nič slabega ne vidim v navijaških pretepih. Prav nasprotno, dobro delo ste opravili, le tako naprej!‘ jih je spodbudil na twitterju.”

Ukrep francoske vlade proti huliganom je prepoved alkohola. Veliko premalo najbrž.

“Lahko pozdravim ukrep. A če sem malce hudomušen, moram reči, da je francoski vladi uspelo uvesti različico Kebrovega zakona. Ukrep prepovedi prodaje, točenja in transporta alkohola ne pomeni, da alkohol ne bo dosegljiv. Če je navijačem kljub varnostnim ukrepom uspelo na stadion pretihotapiti pirotehnična sredstva, se bojim, da jim podoben ‘podvig‘ z alkoholom ne bo predstavljal večje težave.”

Nacionalizem, populizem, ksenofobija, ki so na pohodu v politiki in so dobili z begunsko krizo še pospešek, se že prevajajo v nogomet?

” Absolutno, povečano stopnjo nasi lja lahko pripišemo tudi razmeram v Evropi, kjer se socialne in človekove pravice vztrajno krčijo ter umikajo (političnemu) populizmu in vsesplošni nestrpnosti, nesprejemanju drugačnosti, ter tudi nezadostnemu reševanju in odzivu Evrope na begunsko krizo. Vse dokler bomo postavljali žičnate ograje, tako tiste na mejah kot v glavah, bodo nacionalizmi, ksenofobija, homofobija in s tem tudi huliganstvo imeli dovolj sape v pljučih.”

Koliko so se nacionalisti, neonaciji spet pritihotapili med huligane? Ali pa koliko so postali spet bolj izpostavljeni, pogumni?

“Nikoli niso zares zapustili teh skupin. Verjetno so se le potuhnili ter preusmerili svoj fokus na manjšine, na ‘lažje‘ tarče. Kot ugotavljam v svoji knjigi, se je porast rasističnih izbruhov na evropskih stadionih povečal, kljub deklaraciji Boja proti rasizmu v nogometu, ki jo je sprejel Evropski parlament 2006. Niso pa bili le na vijači tisti, ki so bili v vlogi ‘napadalcev‘, pač pa tudi sami nogometaši, ki so žalili igralce nasprotne ekipe na osnovi barve kože.”

Ker na drugi strani je nogomet marsikje skrbel za promocijo multikulturnosti, integracije. V nemški reprezentanci igrajo potomci migrantov, druga generacija … A predstavniki AFD in Pegide so že dvignili glas zaradi temnopoltih igralcev v reprezentanci.

“Politični populizem, porast nacionalizma, negotove razmere v Evropi in neobvladovanje migrantske krize so povzročili porast strank, gibanj in voditeljev, ki s svojimi pogledi in dejanji v samem bistvu negirajo temelje, na katerih je nastala moderna Evropa. Politično legitimiranje nestrpnosti legitimira tudi nestrpnost in nasilje med navijači.”

V Franciji se med prvenstvom odvija socialni boj, stavke. Hollande računa, da bi si s prvenstvom lahko popravil ratinge. So športni spektakli blažilec političnih ran?

“Lahko so, Margaret Thatcher je to uspelo. Hollandu ne bo, prav gotovo pa ne na dolgi rok. Po koncu prvenstva bo delovni dan kot vsak drug pred tem. Morebitna zmaga francoske reprezentance bo ostala v srcu, krčenje delavskih in socialnih pravic pa bo občutil slehernik. Realno gledano, se politični (ob)račun z nogometnim slavjem ne more iziti. Pritisk bo preprosto prevelik, saj kapital diktira odločitve oziroma vodi politiko. Ratingi pa so minljivi. Za vsakim politikom, voditeljem pride nov, ki je željan služiti. Pa ne ljudstvu. Ljudstvu se zdi, da lahko z volitvami kroji usodo politike, kapital ve, kdaj zamenjati odslužene voditelje.”

Kdo bo zmagal na prvenstvu?

“Odkar pomnim, navijam za Nemčijo. Če elfu ne uspe, pa bi zmago privoščil sosedom Hrvatom.”

Intervista a Metod Češek (di Andrea Cecon)

METOD ČEŠEK, DURANTE IL READING INTERNAZIONALE TENUTOSI A LUBIANA IL 26 FEBBRAIO SCORSO.

Read on Cinquesettecinque website

Metod Intervju ITA

Sei pubblicato su siti web, riviste, antologie…ma ricordando le tue origini come haijin cosa ti ha attratto dello haiku?

Lo haiku è una via espressiva così semplice quando si parla di vita, natura, e filosofia che quasi tutti possono capirlo, ma non tutti possono scriverne. Come poeta, trovo una sfida l’avvicinarsi alla meraviglia della vita attraverso una forma poetica come questa.

A volte solo poche parole possono esprimere o dipingere una gamma eterogenea di emozioni o immagini, che è quasi da non credere.

Scrivi i tuoi haiku prima nella tua lingua madre e dopo li traduci?

Di solito non scrivo haiku nella mia lingua, scrivo per lo più in inglese. Ma c’è una ragione pragmatica (o due) – prima di tutto è quasi impossibile pubblicare haiku su riviste slovene, poiché non abbiamo più una rivista dedicata a questo genere. Solo un giornale (Apokalipsa) è a volte disponibile verso questa forma poetica. Devo dire che, in più di un’occasione, ho avuto difficoltà con la traduzione dei miei haiku in inglese, perché non è sempre fa

cile tradurre il significato efficacemente. Quindi scrivere haiku direttamente in inglese è funzionale per diverse ragioni, ma quando ho bisogno di esprimere alcuni pensieri profondi o filosofici mi sento molto più a mio agio nella mia lingua, dove il mio vocabolario è molto più ampio.

Cosa pensi del leggere haiku ad alta voce? Leggerli a bassa voce o mentalmente è un passo essenziale per te?

Beh, la lettura è una parte del lavoro che un haijin deve fare se vuole rappresentare il suo lavoro efficacemente. Mi trovo molto a mio agio nel leggere haiku ad alta voce di fronte ad un pubblico e presentare il mio lavoro, anche se non ci sono tutte la opportunità che mi piacerebbe avere per farlo. Ma penso che sia essenziale per un poeta considerare, durante la lettura ad alta voce, il silenzio che è presente in ogni poesia o haiku.

Parlando della tua poesia, quale tipo di effetto vorresti trasmettere agli altri con i tuoi lavori?

Veramente non penso molto ai miei lettori. Una poesia può avere tante interpretazioni quanti sono i lettori. Ma per dare una risposta (spero) più diretta alla tua domanda, nel mio libro di poesie “Oko kroga” pubblicato lo scorso anno, scrivo di tre temi principali – l’amore, la meditazione e i critici nella nostra vita sociale e politica.

Quali sono i tuoi pensieri sulla pubblicazione di haiku in internet?

Internet ci dà una opportunità di espansione in tutto il mondo, il che è grande. Non ho ancora pubblicati i miei haiku su riviste on-line anche se il nostro amico Dimitar Anakiev ha pubblicato una mia tanka sul suo blog. Il fatto è che sono ancora un nuovo arrivato nel mondo haiku e quindi devo raccogliere quanto più possibile con la pubblicazione in riviste di tutto il mondo. Sono anche un pubblicista, quindi ho bisogno di gestire il mio tempo con attenzione, ciò significando che non ho tanto tempo per scrivere haiku come vorrei. La mia produzione haiku è limitata e questo è il motivo per cui collaboro al momento solo con riviste cartacee…comunque è un onore per me essere ospitato sull’e-zine Haijin!